Oktet Simon Gregorčič Kobarid

Revija pevskih zborov Zgornjega Posočja, Tolmin, 2. 2. 2020 (foto: Foto Červ)

Dejavnosti v letu

Januarja 2019 smo na Ljubljanskem gradu kot Metkotovi častni gostje prisostvovali podelitvi priznanj Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Metod Bajt je namreč za življenjsko delo prejel srebrno priznanje. Ponosni smo nanj!

Nadaljevali smo z uglaševanjem sestava z novim tenoristom, utrjevali železni repertoar in posegli tudi po zahtevnejših skladbah (Mendelssohn, Makor, …). Ni se nam sanjalo, da bomo tovrstno literaturo že tako kmalu »potrebovali«. 7. septembra smo se namreč pri sv. Lovrencu prekmalu poslovili od našega Metkota. Dan prej je Matej Kavčič režiral, pripravil in vodil žalno slovesnost v Kulturnem domu v Kobaridu. Metkotu smo posvetili vse nastope v nadaljevanju leta. Najprej pri sv. Antonu z Mešanim pevskim zborom »Sveti Anton« Kobarid in Mešanim pevskim zborom dr. Frančišek Lampe iz Črnega vrha nad Idrijo, sledilo je srečanje pevskih zborov občine Kobarid s spominom na Metkota. Posebej čustvena je bila obletnica Moškega pevskega zbora Poljubinj, katerega zborovodja je bil Metko, kjer smo kot gostje nastopili prav na njegovo prošnjo. Pa seveda naša samostojna koncerta v cerkvi sv. Marka v Kopru in na Mengorah na naš 42. rojstni dan. Na mnoga leta!

Leto 2020 se je začelo precej obetavno. V začetku januarja smo zapeli v Drežnici na Božičnem dobrodelnem koncertu, februarja pa na Reviji pevskih zborov Zgornjega Posočja. Kako se je v marcu vse postavilo na glavo, vemo, in menda tega ni treba posebej poudarjati. Če beremo priporočila za varno vadbo in koncertiranje, sodi zborovsko petje trenutno med najbolj tvegane dejavnosti na tem planetu. Menda je nevarnejše od vsakršnega adrenalinskega športa, tudi prostega plezanja, soteskanja in skoka s padalom. Ne vemo pa še, kaj prinaša jesen. Morda obvezen izpit iz reševanja iz vode za vse zborovodje? Pustimo se presenetiti. Mi delamo, kot da je in bo vse po starem. Pa saj vemo: »Slep je, kdor se s petjem ukvarja …«

Dejavnosti v letu

Utihnil je glas Pevca. Tisti glas, ki bo skupaj z interpretacijo še dolgo zaščitni znak marsikatere skladbe, marsikaterega sola. Glas, ki nam odzvanja v spominu, na ploščah, na video posnetkih. Glas, ki je napolnil še tako veliko dvorano. Glas, ki se ni tresel zaradi treme, utrujenosti ali bolezni. In zdi se, da se je skupaj z glasom za hip kar vse ustavilo. A le za hip … Utihnil je namreč glas Pevca – ni pa utihnila pesem. Saj si je zadnja leta prav sam na vse pretege prizadeval, da bi pesem zvenela tudi po njegovem odhodu! Toliko bolj v zadnjem letu, letu in pol, ko se je otipljiveje soočal z minljivostjo. Saj se minljivosti vsi na nek način zavedamo. A ko se vsi naši problemi skrčijo zgolj na enega, takrat dobi to dejstvo povsem drug pomen. Konkretnejši in otipljivejši.

Kolikokrat je dejal, da bi ga najbolj žalostilo, če bi po njegovem odhodu utihnil tudi oktet. Zato je pred skoraj desetletjem mesto umetniškega vodje predal Mateju. Pred dobrim letom je tudi mesto zborovodje Mo Pz Poljubinj začel predajati. Nejcu. Že vsaj šest let se je oziral po tenoristu, ki bi ga v oktetu zamenjal v pevski vlogi. A ne zato, ker ne bi več mogel peti. Zato, ker se je na lastna ušesa želel prepričati, da bo oktet dobil dobrega, mladega tenorista. In pred manj kot enim letom ga je kar sam tudi pripeljal! Uredil je vse, kot mu je bilo v navadi. Sistematično. Kot sedežni red ali scenarij koncerta. Rad je imel stvari pod nadzorom. Naključje in improvizacija mu nista ustrezali.

Življenje je posvetil glasbi in vsemu, kar se glasbe tako ali drugače dotika. Marsikdo je dejal, “ … lahko njemu, s takim posluhom.” A Metko se ni zanašal zgolj na posluh in zveneč glas. Bral je, poizvedoval, se izobraževal, hodil na seminarje, na solopetje, kompozicijo. Če ga je kaj zanimalo, je v to vrtal, dokler ni zadeve naštudiral. Osvajal je znanja in veščine, ki se običajno pri ljudeh med seboj izključujejo. Pel je, dirigiral, ozvočeval, snemal, obdeloval posnetke, risal načrte dvoran, konstruiral inštrumente, pisal in prirejal je skladbe. Razmišljal je izven običajnih okvirjev. Bil je umetnik, skladatelj, tehnik, inovator, motivator … in bil je naš prijatelj. Rad nas je imel in mi smo ga imeli radi. Pogrešamo njegov smeh, ustvarjalnost, pogovor, nasvet, pomoč. Kakor tudi tisto obvezno, že stokrat slišano anekdoto. Ter izziv oziroma hec na račun Otona ali Cirila.

Utihnil je glas Pevca – ni pa utihnila pesem. Zapisana je na posnetkih. Zapisana v številnih partiturah. Zapisana v nas. Kot je zapisan on. Z velikimi črkami, hvaležnostjo in ljubečim spominom.

Njegovi oktetovci

Na koncertu ob 40-letnici Okteta Simon Gregorčič, Kobarid, 24. 6. 2018 (foto: arhiv skupine)

Dejavnosti v letu

Za njegovo požrtvovalno vsestransko dolgoletno ustvarjalno delo na področju glasbene dejavnosti in kulture je Metod Bajt prejel Priznanje Zveze kulturnih društev Slovenije z zlato medaljo, najvišje priznanje Zveze kulturnih društev Slovenije.

40-letnica Okteta Simon Gregorčič, Kobarid, 24. 6. 2018 (foto: arhiv skupine)

Dejavnosti v letu

V letu 2016 pa kar 18 nastopov! Kje naj človek sploh začne … Na Šentviški Gori smo se poklonili Jakobu Petelinu (ali po »slovensko« Jacobusu Gallusu). In to kar z njegovimi skladbami. Od renesanse smo v slabem tednu preklopili na sodobno duhovno glasbo Mortena Lauridsena in jo izvedli z Otroškim pevskim zborom OŠ Franceta Bevka Tolmin. Do jeseni smo najprej preklopili na pop Giannija Rijavca (na Radiu Koper smo z njim tudi snemali) ter na pop-rock z Borutom Skočirjem. Ob koncu leta smo kot del Bakalinine Španabije (Jani Kutin pravi, da gre pri Bakalini za čisti Bio-pop) nastopili še v Klubu Cankarjevega doma na predstavitvi zgoščenke Španabije. Glede Španabije in našega prispevka v njej (ki nikakor ni v bio-pop slogu) bo še govora v naslednjih sezonah.

Vmes so se zgodile tudi okrogle obletnice kot so 80-letnica maestra Marka Muniha, 110-letnica smrti našega patrona Gregorčiča ter spominska slovesnost v Brucku na Litvi (Avstrija), kjer je bilo med prvo svetovno vojno največje begunsko taborišče Avstro-Ogrskega cesarstva. Tam so pred začetkom Soške fronte namestili preko 5.000 beguncev iz Posočja. Precej jih je tam pokopanih, o čemer priča skromno obeležje. Pred vojno in njenima sestrama lakoto in boleznijo ni človek varen niti 1.000 km vzhodno od fronte.

Čisto po svoje smo obeležili 25-letnico samostojne Slovenije. Na predvečer praznika smo na trinajstih krajih po Kobaridu uprizorili maraton pevskih presenečenj z naslovom »… Bog čuvaj domovino mojo!« Nagovoriti smo želeli predvsem tiste občane, ki se ne udeležujejo uradnih proslav in jim podariti košček praznika. »So ljudje, ki hodijo na proslave, in so proslave, ki pridejo k ljudem« je bil podnaslov dogodka. Zato smo morali k ljudem. Šli smo torej po vseh gostilnah, kavarnah in barih po Kobaridu ter seveda na glavni trg, k spomeniku našega patrona. Gostom, turistom, mimoidočim ter lastnikom lokalov smo voščili ob prazniku, zapeli po dve domoljubni skladbi (ponekod samo eno, drugje tri), ter lastniku lokala podarili poseben spominski kozarec, s kakršnimi smo bili »opremljeni« tudi mi in naši spremljevalci. Prireditve nismo vnaprej oglaševali, ker smo želeli ljudi presenetiti in to nam je več kot uspelo. Odzivi (v živo in na facebooku, kjer smo sproti objavljali fotografije) so presegli pričakovanja. Ljudje so bili navdušeni, turisti so nas snemali, neki zamejski Slovenec je na enem od prizorišč prebiral Gregorčičeve Poezije. Gostinci so nam točili pijačo, v Brezi smo bili deležni pršuta in oliv, pri Kotlarju pa so nam postregli kar z večerjo – dobro in obilno. Ljudje so nam sledili po vsem Kobaridu, na zadnje – trinajsto prizorišče je z nami prišla že kar solidna procesija spremljevalcev. Statistika večera: na trinajstih lokacijah smo v treh urah in pol zapeli trideset skladb. Všečkov in pohval na facebooku pa nismo šteli …

V letu 2017 smo nastopili petindvajsetkrat. Petindvajset! V povprečju torej (skoraj) vsak drugi teden! In še bi, a smo praznovanje 40-letnice okteta prestavili na leto 2018. Začeli smo z Bakalino in njeno Španabijo, s katero smo dvakrat napolnili Kinogledališče Tolmin, enkrat pa tudi eter Vala 202 – bili smo gostje Jureta Longyke v oddaji Izštekani. Z duom Bakalina smo nastopili še trikrat v Kobaridu ter po enkrat v Drežnici in Kranju, kjer se je v mestnem muzeju naša skupna skladba Pisma, vrtela ves čas razstave Pretrgane niti življenja – tkanje spomina. Postali smo tako rekoč borci proti vojnam. Ob 100-letnici Kobariške bitke smo pri sv. Antonu priredili spominsko sveto mašo in koncert z naslovom »Da bi se níkdar več ne ponovilo!«. Nekaj podobnega pa še v predmestju Vidma. Šlo je za dvojno sodelovanje z (v letu 2015 omenjenim) Mešanim pevskim zborom Tourdion iz sosednje Furlanije.

Ponovno smo se odpravili tudi v tujino, natančneje na mednarodni zborovski festival v Savigliano in Cuneo (Piemont, Italija). Ker smo tu v preteklih letih nastopili že dvakrat, nazadnje leta 2011, je bilo vabilo na jubilejno 30. izvedbo festivala nekakšno priznanje za minulo delo. Organizator se je tudi tokrat izkazal, pet nastopov v treh dneh pa je vseeno kar naporna zadeva. Včasih človek na festivalih sreča kak zanimiv sestav in tokrat smo se posebej dobro ujeli z Mešanim pevskim zborom Campanula iz Jihlave (Češka). Šušlja se, da nas prihodnje leto čaka še kakšno zanimivo gostovanje na ta račun.

Ob vsem naštetem smo našli čas in energijo še za polovični koncert ob 50-letnici poimenovanja nižje srednje šole v Dolini pri Trstu po Simonu Gregorčiču ter za čisto samostojni celovečerni koncert na Vojskem.

Leto 2018 je bilo pestro in turbulentno. Sladko in grenko. Tudi šokantno. A konec koncev optimistično. Ob devetnajstih nastopih, katerih število je popolnoma nepomembno. Začeli smo v Benečiji na predstavitvi Trinkovega koledarja, kjer so dobrih pet strani namenili sedemdesetletnici našega Matoda Bajta – Metkota in njegovemu glasbenemu delu. A to je bil le uvod. Jubilejni – XL koncert ob 40-letnici našega okteta (XL predstavlja rimsko število 40) je sicer zaradi slabega vremena potekal v OŠ Kobarid in ne na sveže prenovljenem trgu v središču Kobarida, a je bil za nas vseeno XL uspešnica. Polna dvorana, prispevki v časopisih, vabilo na gostovanje na TV Slovenija in nenazadnje lep video in zvočni posnetek. Ter Priznanje Zveze kulturnih društev Slovenije z zlato medaljo za življenjsko delo Metoda Bajta, ki mu je bilo podeljeno med koncertom. Tri dni po XL koncertu, v bistvu par ur po gostovanju na TV Slovenija in na Koprski škofiji, pa nam Metko pove, da zaradi bolezni ne bo mogel več prepevati z nami. Do so mu leta šteta. Šok! Metko, se hecaš?! Ni smešno … niti malo ne. Danes smo na škofiji peli Žabe, Znamenje, … pa solo si pel! Danes in pred tremi dnevi na XL koncertu. Ti, da ne boš več pel?! Ti si bolan?! Ti …? Sto misli hkrati, a nobene pametne besede. Cmok v grlo, solze v oči. A Metko pravi, gremo dalje. Kar bo, bo. Dokler bo, bo. Iščite zamenjavo. Pojte. Delajte. Jeseni greste na Češko! Morate it …

In smo šli. Brez njega. Bilo bi prenaporno. A bil je z nami. Sproti smo mu pošiljali fotografije. Najprej Otona, ki v kombiju spi z odprtimi usti, potem Marjana, ki reže šalam, in Damjana, ki se reži na vsa usta. Prvo naše gostovanje v tujini brez Metkota. In to kakšno gostovanje. Prvi večer smo bili prosti, zato so nas gostitelji peljali kar na gala ples v festivalno dvorano, kjer so se na odru zvrstili trije različni big band orkestri. Takoj nam je bilo jasno, da mesto Jihlava živi z glasbo. Ni zastonj mladosti tu preživel Gustav Mahler. Polna je bila gotska dvorana mestne hiše, kjer smo nastopili naslednji večer z našimi gostitelji, zborom Campanula. Lepo je peti v akustični dvorani, pred hvaležno publiko. Matej Kavčič je skrbno izbral program. Začeli smo z avtorji, ki so življenje preživljali v Sloveniji in na Češkem (Gallus, Foerster, Mašek), v srednjem delu predstavili slovenske zborovske bisere, končali pa z dodatkom – Moravsko Teče voda teče (Zabučale gore), ki smo jo zapeli v izvirniku in po naše. Stoječ aplavz nas je pospremil iz dvorane. V nedeljo smo peli še pri sveti maši v stolni cerkvi in to na najvišjem koru, na katerem smo kadarkoli stali. Popoldne pa je minilo v prijetni družbi gostiteljev.

Ob vrnitvi domov nas je čakal prav poseben nastop. Že pomladi je v javnost prišla novica, da bo Metod Bajt na slovesnosti ob občinskem prazniku imenovan za častnega občana občine Kobarid. Morali smo biti zraven!

Metko pa ne bi bil Metko, če ne bi zadev urejal do konca. Novembra je na pevsko vajo pripeljal svojega naslednika. Kajpak ga je kar sam poiskal in ga prepričal, da se nam pridruži. In tako smo z novim pevcem Andrejem Hvalo do konca leta že dvakrat nastopili.

Revija pevskih zborov Zgornjega Posočja, Bovec, 28. 2. 2015 (foto: Foto Červ)

Dejavnosti v letu

V letu 2015 smo izvedli pravljičnih sedem nastopov. Ponovno izpostavljamo koncert, ki se dotika »velike nebodijetreba« 1. svetovne vojne. K sodelovanju so nas tokrat povabili pevci Mešanega pevskega zbora Tourdion iz kraja Cavalicco pri Vidmu. Sredi parka v kraju Feletto Umberto so priredili koncert z naslovom Glasba z dveh front … sovražnik je kakor mi (Musiche dai due fronti … il nemico e come noi). Ob sodelovanju pihalnega orkestra iz Turjaka, opernega solista Federica Lepreja in kulturno zgodovinske skupine »Sivozeleni iz Krasa«, je dogodek povezoval profesor Carlo Perucchetti, sicer zaposlen v Študijskem centru ”Glasba v prvi svetovni vojni” iz Reggio Emilie. Razlagal je pomen posameznih skladb in njihovo vpetost v vojne dogodke. Nekatere so se pele v jarkih, druge so pomenile upor proti vojni, tretje so bile skomponirane v vojnem ujetništvu, četrte so bile del vojaške propagande in naj bi vojakom dvigovale »moralo«. Morala pa ni ravno beseda, ki bi jo smeli povezovati s streljanjem, klanjem, umiranjem, stradanjem, okužbami, z deli teles, ki so scefrana letela na vse strani, … Zgodovine se učimo na popolnoma napačen način, zato je povsem logično, da se iz nje nikoli nič ne naučimo. Simboliko dveh strani fronte, a hkrati skupno usodo revežev v jarkih obeh strani, je organizator podkrepil z dvojezičnimi plakati in koncertnimi listi (v italijanskem in slovenskem jeziku) ter z izborom skladb italijanskih, slovenskih, avstrijskih in madžarskih avtorjev. S tem zborom bomo še sodelovali.

Dejavnosti v letu

Pevske sezone običajno štejemo s šolskimi leti, torej 2013/2014, 2014/2015, …, a je lahko zanimiva tudi koledarska inventura. Leta 2014 smo nastopili natanko 14-krat. Ob tem smo na oder stopali tako sami kot tudi v zelo dobri družbi. Na Festivalu oktetov v Kranju smo na primer nastopili v družbi najboljših oktetov iz vse Slovenije, v Cerknem v družbi Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec, v Kobaridu pa kar z Big Bandom RTV Slovenija v neposrednem prenosu v eter Prvega programa Radia Slovenija.

Hkrati pa je bilo leto 2014 leto zelo čustvenih nastopov. Že »šprinterski začetek« 4. 1. (spet enka in štirica!) s celovečernim koncertom in, kljub močnemu dežju, s polno cerkvijo v Logu pod Mangartom, je bil nekaj posebnega. Za nekakšen višek leta pa štejemo »maratonski konec tedna«, z izredno doživeto spominsko slovesnostjo na Okrešlju, v spomin na gorske reševalce, ki so se smrtno ponesrečili med vajo helikopterskega reševanja ter z nepozabnim koncertom v Javorci naslednjega dne. Najprej vsa čast in poklon gorskim reševalcem in njihovim družinam. Koliko so pripravljeni žrtvovati za popolnega neznanca. Res, kapo dol. Kapo dol pa tudi Renati Lapanja in Janiju Kutinu, glavnima organizatorjema in scenaristoma Koncerta za mir v Javorci. Obiskovalce sta (smo) v šaljivem tonu najprej sprostila (-i), takoj za tem pa jih je, kot strela z jasnega zadela Soška fronta. In to ne fronta junakov in herojev, ki se jih običajno opeva kot »bojevnike za svobodo, domovino, za pravico, za višje in svetle ideale …«. Ne, šlo je za krvavo resničnost, ki je človeštvu lahko zgolj in samo v sramoto. Vojna proizvaja telesne in čustvene invalide z neozdravljivimi travmami in neštetimi osebnimi tragedijami. Navadnim ljudem vse življenje krati spanec, bremeni vest ter jim uničuje življenja. Vidno šokirano občinstvo so recitacije in skladbe kasneje le počasi preusmerjale k bolj optimističnim mislim in koncert se je vedro zaključil z Bakalinino »Remuoniko«, ki smo jo skupno zapeli oziroma zaigrali vsi nastopajoči. Upam si trditi, da je bil to kulturno-umetniški dogodek leta v bližnji in širši okolici. Hkrati pa popolnoma spregledan s strani čisto vseh medijev. Na žalost tudi lokalnih …

Dejavnosti v letu

Čeprav letnica 2013 ni bila ravno okrogla, je bilo to leto okroglih obletnic. 60-letnica ustanovitve Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec, 70-letnica Kobariške rpublike, 100-letnica rojstva Borisa Pahorja, 150-letnica rojstva Hrabroslava Volariča in 300-letnica tolminskega punta so samo nekateri dogodki, ki jih je oktet obeležil ali pri njih sodeloval. V najlepšem spominu jim je ostala Pahoriana v ljubljanski Operi z neposrednim televizijskim prenosom, še toliko bolj pa stoletnik Boris Pahor, ki si je po svečani slovesnosti zaželel, da mu Kraguljčke zapojejo še enkrat …
Se je pa v minulem letu zgodil tudi najtežji nastop v zgodovini okteta. Pri Svetem Lovrencu so se poslovili od nekdanjega pevca, dobrega prijatelja in ustanovnega člana Staneta Ivančiča. Naj počiva v miru!

Dejavnosti v letu

Na področju iskanja čistih harmonij in uglašenih glasovnih barv so dejavni natanko od 26. 12. 1977. Pravijo, da ideala še niso dosegli (sicer bi najbrž že nehali), zato še kar uživajo na tej poti. Ti poskusi so med drugim dokumentirani na štirih zgoščenkah, na dveh glasbenih kasetah, na eni video kaseti ter na spletnem portalu Youtube. V petintridesetih letih se je v njihovih vrstah zvrstilo natanko dvajset pevcev s kobariškega, tolminskega, bovškega in celo vipavskega konca, prepevali pa so praktično že po vsej Sloveniji, precejšnjem delu Evrope ter celo preko »velike luže«. Ponosni so na svoj prispevek k bogatitvi slovenskega moškega zborovskega repertoarja, saj se je v njihovi sredi nabralo skupno že petintrideset predelav, priredb in avtorskih skladb. Levji delež je k temu prispeval dolgoletni umetniški vodja Metod Bajt, za njim pa (tudi na tem področju) stopa Matej Kavčič, ki je umetniško vodstvo prevzel 1. 1. 2010. Seveda imajo v oktetu posebno mesto Gregorčičeva uglasbena besedila, trudijo pa se, da na spored uvrščajo tudi čim več po krivici pozabljenih ali prezrtih slovenskih glasbenih »biserov«. Te potem spoznajo, nekatere od njih vzljubijo in čez čas po njih posežejo tudi drugi zbori in sestavi.

V prvi vrsti seveda pojejo zaradi lastnega veselja in prijetnih doživetij, ki so zvesti in neizogibni spremljevalec. Ne tajijo pa, da jih z energijo napolnjujejo tudi pozitivni odzivi občinstva ter priložnosti, ob katerih lahko slovensko pesem in kulturo predstavljajo v tujini.